Sončen dan preživet v Reziji

07/04/2018

Jutro 8. aprila je napovedovalo krasen dan. In tak je res bil – sončen, topel, pomladanski.

11 otrok in 4 spremljevalci smo se že zgodaj zjutraj dobili pred Mladinskim domom in z obiskom svete maše v Zavodu svete družine začeli dan. Preden smo se posedli na kombije in se odpravili na pot, smo se zbrali v krogu in si povedali, kam gremo in kaj si od dneva pričakujemo. Večina otrok za Rezijo sploh še ni slišala in niso vedeli kaj in kje to je. Prva postaja je bila na Ravanci (Prato), kjer nas je pričakal gospod Sandro Quaglia Ǵuket. Gospod Sandro je predsednik kulturnega društva ”Rozajanski dum” in nam je za to nedeljo organiziral polno lepih ogledov in dogodkov, da smo Rezijo res spoznali v celoti.

20180408_111041Naša prva postojanka je bil Muzej brusačev (http://arrotinivalresia.it/) na Solbici. Slednjega nam je zelo natančno predstavila in opisala gospa Mara Paletti, ki je tudi uslužbenka te ustanove. Povedala nam je, kako so se moški s tem poklicem sploh začeli ukvarjati in zakaj, kako so si lajšali delo, kako so pripomočke prenašali in kasneje prevažali ter kaj vse so se tekom let še naučili popravljati.
Po izčrpnem poročilu o poklicu brusačev, nas je gospa Luigia Negro pospremila v Muzej rezijanskih ljudi, (Muzej rozajanskih judi), ki so ga otvorili lani. Muzej so uredili v hiši iz 18. stoletja in ga sestavljajo manjša kuhinja, spalnica in glavna stavba, v kateri prirejajo razne dogodke. Ta ustanova turistom predstavlja razne zanimive značilnosti narodnopisnega izročila Rezijanov.20180408_121058

Ker je zunaj že bilo poldan, smo si po tem privoščili krepčilno kosilo, ki ga je že marsikdo močno čakal.

Po kosilu nam je gospod Sandro s pomočjo prijatelja na sedežu folklorne skupine Val Resia zaigral nekaj rezijanskih tipičnih napevov. Rezijani uporabljajo dve glasbili: prva je violina, ki ji pravijo cïtira, drugi pa je violončelo, po njihovo bünkula. V preteklosti pa so Rezijani, ko niso še poznali violine in basa, verjetno igrali na dudo.
20180408_143050Sledil je ogled cerkve Marijinega Vnebovzetja na Ravanci, ki je obstajala kot kapela že leta 1098, sedanja stavba je bila posvečena leta 1718. To je kalvarijska cerkev s štirinajstimi kapelicami Križevega pota (celota je bila zgrajena leta 1770). Nekoč so Ravanci v italijanščini pravili Prato della Madonna (Marijina raven) prav zaradi stare cerkve Marijinega Vnebovzetja, h kateri so romali iz sosednjih občin. Častili so lesen kip Marije Milosti, ki je še ohranjen in ga lahko vidimo v cerkvi. Sledili smo tudi križevemu potu in prišli do kapele na vrhu, od katere se odpira krasen razgled na okolico in celotno dolino.

20180408_15022220180408_151313

Na  Ravanci ima sedež  tudi Naravni park Julijskih Predalp, ki smo si ga ogledali za zaključek.

 

Ker se v sončnem dnevu prileže tudi osvežitev, smo se po poti ustavili tudi ob vodi, in sicer ob reki Reziji. Tam smo se nekateri sončili, nekateri pa so se tudi opogumili in več al manj namočili noge. To je bila pika na i našemu spomladanskemu izletu, na katerem smo videli veliko lepega in novega.

thumb_IMG_2037_1024

 

O REZIJI, REZIJANIH IN NJIHOVI KULTURI

Rezija je alpska dolina v severovzhodni Italiji. Njeno področje predstavlja tudi istoimensko občino v Videmski pokrajini. Rezija meji na slovenski občini Kobarid In Bovec, sicer pa še na italijanske občine Beneške Slovenije – Chiusaforte (Kluže), Lusevera (Bardo), Resiutta (Na Bili) in Venzone (Pušja Ves).

Rezijani predstavljajo vzhodno-alpske slovanske prebivalce Rezijanske doline, ki so zaradi geografske lege doline razvili značilno rezijansko govorico in kulturo. Rezijanščina se v dialektu razlikuje od vasi do vasi, nekateri jo imajo za slovanski mikrojezik, nekateri pa za slovensko narečje. Rezijanščina je konec 20. stoletja dobila tudi svoj prvi pravopis.